Med ustanovami, ki so v 19. stoletju odločilno pospeševale proces slovenskega družbenega in narodnega oblikovanja, je imela osrednje mesto šola. Slovenci so se v sto letih – od konca 18. do konca 19. stoletja – iz ljudstva z več kot 90% nepismenimi preoblikovali v narod, ki je v Habsburški monarhiji po pismenosti zaostajal le za Nemci, Čehi in Italijani. Rast števila gimnazijcev in univerzitetnih študentov je bila res nekoliko počasnejša, toda od sedemdesetih let 19. stoletja se je tudi njihovo število stalno povečevalo. Okoli leta 1900 sta skoraj dve tretjini slovenskih univerzitetnih študentov študirali na Dunaju, kjer so bile po vsesplošnem prepričanju za študij in študentsko življenje najboljše razmere. Dunaj je bil kljub zaostrovanju nacionalnih odnosov ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja odprto, kozmopolitsko in za študenta prijaznejše mesto kot Gradec, Praga ali Salzburg, mladi slovenski izobraženci pa so se po študiju zvečine vračali domov z okrepljeno nacionalno zavestjo. Avstrijska prestolnica in njena univerza sta na večino med njimi napravili močan vtis in s svojim ozračjem in ustanovami pomembno zaznamovali njihove nazore. Pri tem si je kar težko predstavljati socialno in družbeno razdaljo, ki je okoli leta 1900 in pred prvo svetovno vojno ločevala slovenska mesta in podeželje od avstrijske prestolnice, tega tedaj edinega resničnega avstrijskega velemesta.
Drugo predavanje bo na vrsti v četrtek, 10. januarja 2013, ob 19.30.