Slovenska umetnostna zgodovina v svojem kolektivnem spominu s ponosom ohranja pomembno dejstvo, da je zagotovo najbolj vplivna – čeprav še zdaleč ne prva – generacija njenih akademsko šolanih predstavnikov še študirala in doktorirala v kozmopolitski prestolnici Habsburške monarhije: to so bili seveda France Stelè (1886–1972), Izidor Cankar (1886–1958) in Vojeslav Molè (1886–1973). Predavanje bo skušalo ob nekaj odbranih dokumentarnih utrinkih orisati, kako je potekal študij na eni izmed takrat brez dvoma vodilnih visokošolskih ustanov srednje Evrope. Ob branju dragocenih (in deloma že dobro znanih) spominskih pričevanj o tedanjih univerzitetnih profesorjih, med katere sta sodila tako Max Dvořák (1874–1921) in Julius von Schlosser (1866–1938) – ki sta zvesto zastopala izvorna načela znamenite »dunajske umetnostnozgodovinske šole« (die Wiener Schule der Kunstgeschichte) – kot tudi njun kontroverzni (a nič manj fascinantni) interni antagonist Josef Strzygowski (1862–1941), se nam namreč med drugim zastavljata tudi zanimivi vprašanji, kdo bi lahko bili tisti študijski sopotniki in sopotnice, s katerimi se je mlada »slovenska triperesna deteljica« morala vsaj bežno srečevati v dunajskih predavalnicah, ter s kakšno »intelektualno konkurenco« so se Cankar, Molè in Stelè okoli leta 1910 hočeš nočeš tedensko soočali med svojimi vrstniki pri, kot so sami zapisali, »nepozabnih« seminarskih vajah.
Predavanje bo v četrtek, 4. aprila 2013, ob 19.30 na Filozofski fakulteti (predavalnica 343).
Dr. Stanko Kokole je zaposlen na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2010 prevzel predavanja iz umetnosti starega veka. Po dodiplomskem študiju umetnostne zgodovine in klasične filologije na Univerzi v Ljubljani (1988) je izobraževanje nadaljeval v ZDA, kjer je na The Johns Hopkins University v Baltimoru iz umetnostne zgodovine tudi doktoriral (1998). Še kot doktorand je z večletno štipendijo Samuel H. Kress Foundation samostojno raziskoval na nemškem umetnostnozgodovinskem inštitutu v Firencah (Kunsthistorisches Institut in Florenz – Max-Planck-Institut), ki mu je leta 2004 podelil tudi posebno akademsko priznanje (Jacob-Burckhardt-Preis). Pozneje je bil med drugim tudi gostujoči znanstvenik na The Harvard University Center for Italian Renaissance Studies – Villa I Tatti (1999/2000) in – s štipendijo Alexander von Humboldt-Stiftung – na Humboldtovi univerzi v Berlinu (Humboldt-Universität zu Berlin; 2000/2001), nazadnje pa je kot uveljavljeni vabljeni raziskovalec (senior fellow) gostoval še na Center for Advanced Study in the Visual Arts v Washingtonu (2007/2008), D.C. Med letoma 2003 in 2010 je bil dr. Kokole zaposlen na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem v Kopru, kjer je predaval tudi na Fakulteti za humanistične študije. Raziskovalno se že več desetletij osredotoča na vlogo antične materialne dediščine in duhovne zapuščine v likovni umetnosti poznega srednjega in zgodnjega novega veka (še zlasti italijanske renesanse), pri čemer posveča posebno pozornost vzporednicam in razlikam med sredozemskimi (še zlasti jadranskimi) kulturnimi žarišči ter (ne le večjimi ampak tudi manjšimi) mestnimi središči v srednji Evropi.